Nadaljnja prodaja digitaliziranih iger v Franciji: zakoni, protislovja in pravna sredstva

Kasacijsko sodišče je 23. oktobra 2024 pred francoskimi sodišči končalo desetletni spor: v Franciji digitalno kupljene videoigre ni mogoče prodati naprej. Ta odločitev potrjuje protislovje, ki ga ta članek želi razložiti in preseči.

1. Protislovje med fizičnim in digitalnim

Igro na disku ali kartuši je mogoče prodati naprej: to določa pravilo o izčrpanju pravice do distribucije. Ni pomembno, da to licenca v škatli prepoveduje, saj zakon prevlada nad pogodbo. Svoj fizični izvod lahko torej prodate naprej, posodite ali zapustite dedičem.

Za isto igro v digitalni obliki so francoska sodišča odločila nasprotno. Razlog: digitalna igra ni „prodana", temveč „dana v osebno in neprenosljivo licenco", poleg tega gre za kompleksno delo, zaščiteno z avtorsko pravico, za katero na spletu izčrpanje ne velja. Rezultat: nosilec izgine, z njim pa tudi pravica do nadaljnje prodaje.

2. Sodna pot

• 17. december 2019, TGI de Paris: zmaga UFC-Que Choisir, pravica do nadaljnje prodaje priznana.
• 21. oktober 2022, Cour d'appel de Paris: sodba razveljavljena, nadaljnja prodaja zavrnjena.
• 23. oktober 2024, Cour de cassation: pritožba zavrnjena (sodba št. 23-13.738, neobjavljena), v korist Valve pred francoskimi sodišči.

Na evropski ravni sledena logika temelji na dveh sodbah Sodišča EU (CJUE): UsedSoft (2012), ki dovoljuje nadaljnjo prodajo prenesene programske opreme, in Tom Kabinet (2019), ki jo za druga dela (digitalne knjige) zavrača. Ker so bile igre uvrščene med kompleksna dela, prevlada Tom Kabinet.

3. Pravna sredstva

Boj še ni končan, spreminja se le prizorišče.

• Evropska zakonodajna pot. Ker ovira izhaja iz sedanjih direktiv, je prava rešitev ustvariti pravico do nadaljnje prodaje digitalnih vsebin z zakonom. To je predmet našega predloga zakona za pravično nadaljnjo prodajo.
• Tehnična pot. Mehanizmi za varen in sledljiv prenos licence, pri čemer je založnik plačan ob vsaki nadaljnji prodaji, že obstajajo, glejte naš članek o nadaljnji prodaji prek fizičnih nosilcev in žetonov.
• Pot nepoštenih pogodbenih določb. Tudi brez pravice do nadaljnje prodaje ostajajo druge določbe pogodb platform (zadržanje sredstev, prosto preklicevanje) sporne z vidika direktive 93/13/EGS.

Paradoks ostaja: bolj ko se industrija seli v popolnoma digitalno, bolj izginjajo pravice, pridobljene v obdobju fizičnih nosilcev, ne da bi to kadar koli odločil kakšen zakon.

Viri: Le Monde (24. okt. 2024) · Gamekult · Cour de cassation, 23. okt. 2024.

Francoska odločitev, ne pa konec evropske razprave

Pazite, da te sodbe ne razlagate preveč široko. Tri pomembne opombe:

• Obrazložitev je sporna: uvaja razlikovanje med programsko opremo (uporabljeno „do njene zastarelosti") in videoigro (ki bi se lahko hitro vrnila na trg „ko je igra končana"). To vedenjsko merilo se glede na dejansko rabo zdi šibko, saj se veliko programske opreme prenaša tudi po uporabi, mnoge igre pa se igrajo še leta. Prava ključna točka ni „ali je igra končana", temveč: ali prodani izvod spada med programsko opremo (za katero velja izčrpanje pravice) ali med kompleksno delo oziroma storitev, za katero digitalno izčrpanje ne velja?
• Sodba je neobjavljena, ni objavljena v uradnem biltenu (št. 23-13.738): ni bila razglašena za temeljno načelno sodbo, namenjeno trajnemu oblikovanju celotne sodne prakse.
• Cour de cassation ni CJUE: Sodišču Evropske unije ni predložilo vprašanja za predhodno odločanje, čeprav razprava zadeva razlago evropskih direktiv (avtorska pravica 2001/29 proti direktivi o programski opremi 2009/24). Le CJUE lahko določi zavezujočo in enotno razlago prava Unije.

Povedano drugače: ta odločitev zaključuje spor med UFC-Que Choisir in Valve v Franciji, vendar dokončno ne razreši vprašanja na evropski ravni. Razprava ostaja odprta, in sicer prek nove tožbe, ki bi temeljila na drugih argumentih (igre, ki so pretežno programska oprema, igre za enega igralca brez spletne storitve, trajne licence, popolna zaklenjenost sekundarnega trga), prek vprašanja za predhodno odločanje pred CJUE, prek posredovanja Evropske komisije ali prek zakonodajnega razvoja, specifičnega za digitalne kulturne in interaktivne dobrine. PlayRite zato meni, da vprašanje na evropski ravni ostaja odprto.

Uradni viri

• Direktiva (EU) 2019/770 o digitalni vsebini in digitalnih storitvah (EUR-Lex)
• Cour de cassation, 1. civilni oddelek, 23. oktober 2024, št. 23-13.738 (neobjavljeno, Légifrance)
• Cour d'appel de Paris, 21. oktober 2022
• Tribunal de grande instance de Paris, 17. december 2019
• CJUE, UsedSoft proti Oracle, 3. julij 2012, C-128/11
• CJUE, Tom Kabinet, 19. december 2019, C-263/18